SUHI ZIDOVI

SUHI ZID

Območje Gojaške gmajne je prepreženo s suho gradnjo, mojstrsko dediščino naših prednikov, ki mu daje dodano vrednost. V sami Deželi labirintov je kar nekaj krasno ohranjenih primerov suhega zidu, druge pa je najedel zob časa in so potrebni obnove. Ljubezen do kamnov in raziskovanje kulturne dediščine nas navdihujejo in spodbujajo, zato namenjamo posebno pozornost suhozidni ustvarjalnosti. Suhozidne konstrukcije imajo neprecenljivo kulturno in estetsko vrednost: so nepogrešljiv oblikovalni element tradicionalne pokrajine in naselij. Na simbolni ravni so spomeniki vztrajnosti, žilavosti in preživetja mnogih generacij, ki so bivale v sožitju z naravo. »Iz kamna rastejo hrasti, iz kamnov so meje, ki delijo ograde,« se slikovito izraža pisatelj Pahor (2010), ko podoživlja kulturno krajino, v kateri živi. Suhogradnja je večinoma ljudska ustvarjalnost, arhitektura brez arhitekta, ki se je razvijala skozi dolgo zgodovino človeštva, od prazgodovine do danes. V Evropi je po suhogradnji najbolj znano Sredozemlje. Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnosti nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. Ta tehnika gradnje zidov iz kamna sestoji iz razvrščanja stavbnih kamnov na zidu, ki ga po potrebi podložimo z majhnimi kamni, in iz zagotavljanja vezljivosti, tako da jih držita skupaj prekladanje kamnov v naslednji vrsti oziroma v globino zida in pa sama teža kamnov. Suhogradnje je bilo v arhitekturi kmečkega pre bivalstva na podeželju zelo veliko. Varovala je pridelke za prehrano in dajala obrambo pred naravnimi in socialnimi nesrečami. Prehrano sta zagotavljala poljedelstvo in živinoreja, vlogo zaščite pa je imela obrambna arhitektura, med katero so najbolj opazna obzidja prazgodovinskih gradišč. Naravnim nevarnostim, ki jih je poznal človek – mrazu, vročini, eroziji tal in vetru – so se pridružile še socialne nevarnosti, kot so spopadi, vojne, ropanja in bolezni. Ker je bil v človekovi okolici gradbeni material le v naravi, ga je moral čim bolje izkoristiti za svojo zaščito. Tako je prišlo do iznajdb, ki jih uporabljamo še danes: podporni zidovi, obrambni zidovi, mejniki, tlakovanje za zbiranje deževnice, zaklonišča, smerokazi ipd. Zid ima v kulturni krajini več funkcij: opredeljuje lastništvo, predstavlja pomemben požarni sektor, preprečuje talno erozijo ter omogoča kmetijsko izrabo na zelo nagnjenem terenu. Veščina suho zidne gradnje: znanje in tehnike je bila 28. 11. 2018 vpisana na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.